KO NAPADE BOLEZEN ali NUJNI PRIPOMOČKI

Ne vem, če se ravno spomnite mojega lanskega februarskega članka. Da ne izgubljate časa z brskanjem po zgodovini, vas malo spomnim, kar jaz. V glavnem…letos se načrtovanje praznovanja rojstnega dne ni začelo že mnogo prezgodaj. Uhhh, in letos nam ni uspelo pripraviti skoraj nemogočih vabil. Smo se pa tako izognili novim motivom na preprogi v jedilnici. Po pravici…gre najbrž za srečo v nesreči…preproga je Božičkovo darilo, dobesedno še diši po novem. Tako mehka, puhasta, pisana in čista. V kratkem se bo potrebno oborožit z nekakšnim platnom za zaščito pod mizo, preden se bojo trije mojstri lotili ustvarjanja.

Letos sta nam načrte prekrižala dva mala nora otroka. Če ste pomislili na kakšne našemljene škrate, na žalost to ni to. Bi bilo pa nedvomno bolj veselo. Najbolj nora v naši hiši sta bila Mija in Dorej s svojimi rdečimi vzorci. Norice! Najprej so obiskale Mijo, dva tedna za njo še Doreja. Na bolniški odsotnosti iz vrtca sta bila več kot en mesec. Mija jo je sicer odnesla zelo dobro. Če bi preštela vse pikice najbrž ne bi prišla preko dvajset. Tudi povišana temperatura jo je obšla. O ja…je pa zato vse prestregel Dorej. Velike, debele, srbeče norice. Revež se je prve dni komaj ohranjal pri življenju. Prav nič mu ni pri tem pomagala še vročina. Nobena stvar proti srbečici ni kaj dosti zalegla, dokler nisva poskusila z eteričnim oljem sivke razredčene v kokosovem olju. Še danes mi ni jasno, kako se prej nisem spomnila na to. Pri vsej zalogi, ki jo imamo doma…Pike smo mazali, mazali in spet mazali. Ko pomislim nazaj, imam občutek, da smo pretežni del dneva delali samo to. Uhhh, in tudi ponoči. Precej naporno. Toda minilo je. Niso pa kar tako minili vsi oljni madeži na njegovih oblačilih. Kopica oblačil v pralnici je bila velika. Priznam, zmanjkalo mi je časa za vse. Lahko pa rečem, da je po vsej hiši dišalo božansko. Malo me je sicer skrbelo, kako bom vse pižame, majčke, hlače…povrnila v prvotno čisto stanje. Po dveh dneh čakanja na pralni stroj bo morda to zelo težka naloga. Vse skupaj sem namočila, dodala precejšno mero pralnega sredstva in čistila za tekstil. Madeže sem » podrgnila s krtačko za perilo ». Kar mižala sem ob polnjenju pralnega stroja. Neuspešen poskus bi v trenutku oklestil tretjino Dorejevih oblačil za v vrtec. Res nisem imela želje po novih nakupih in večanju že tako ogromnega kupa oblačil za doma. Na koncu…samo ena pižamica jo je odnesla malo slabše. Flekec na hrbtu je ostal. Super rezultat. Še vedno je odlična za pod odejo.

Tako…minilo je. Norice so za nami. Čas za vrnitev v vrtec. Dorej je komaj čakal na igro s svojimi prijatelji, Mija pa je najbolj pogrešala svojo vzgojiteljico. Jutro je bilo pestro, vendar  nič drugače, kot vedno. Slačenje, oblačenje, opravila na toaleti, zajtrk, cela gora oblačil za zimske temperature, Tajini torbi in gremo. Uhhhh, dan je bil miren. No, vsaj do treh. Vse decibele glasnosti lahko prenesem, samo da so zdravi. Popoldan pa….slabost, vročina….« omanka » Taja. Ne pomnim kdaj je bila nazadnje bolna. Res dolgo časa nazaj. Lotila se jo je viroza. Bruhanje je bila tri dnevna stalnica. Spanje na kavču v dnevni sobi je prekinil tek v kopalnico. Cilj ni bil vedno dosežen in je obstal nekje vmes. Te dni je bil moj stalni spremljevalec čistilec tal. Da o krpah ne zgubljam besed. Nešteto. Teden dni je bil potreben, da je prišla k sebi. In ja…tudi to je za nami.

Vsaka izkušnja z boleznijo te vsekakor opomni, kako dober občutek je, ko imaš zdravje. Ni zastonj rek » Če imaš zdravje imaš vse ». Premalokrat se tega zavedamo.

Potrudimo se biti hvaležni za vsak dan brez zapletov. Za vsak dan preživet v miru in veselju.

Pozdravljam vas z veliko mero pozitivnih navdihov. Se slišimo!