NOVI ZAČETKI, LAHKO SO TUDI SUPER

Zadnje avgustovske dni…jih imate v spominu? Priznam, da me teden dni pred septembrom vedno daje nervoza. Občutek imam, kot da moram postoriti še milijon stvari, kupiti pa skoraj tisoč J. Delovni zvezki, učbeniki, svinčniki, risalni listi, copati, nahrbtniki, plavalna oprema, čevlji, nova jesenska garderoba… Poleg vsega pa za menoj hodijo rahlo kisli obrazi. Počitnic je konec. Čas za nov začetek. Ne vem točno kolikokrat sta me Mija in Dorej vprašala, če bosta lahko prvi teden vrtca odšla domov po kosilu. Po 20-krat ponovljenem vprašanju sem zgubila sled. Taja je imela polne roke dela z ovijanjem in podpisovanjem šolskih potrebščin. Najbolj se je razveselila poštarja s paketom na njeno ime. Nov nahrbtnik. Enkraten je. Resnično je bila zadovoljna. Mija je tako podedovala predhodno torbo. Če začnem naštevati, kaj vse je zložila notri bom najbrž potrebovala dodatni list. So pa predali v sobi veliko bolj pregledni, kot prej. Dorej je v svoj mali nahrbtnik spravil nekaj avtomobilov, copate, vodo ter škatlico rozin in arašidov. Kamor smo šli je bil nahrbtnik vedno z njim.

Za razvedritev kislih obrazov, sva se z Gregorjem odločila, da jih odpeljeva na krajši izlet. Prej smo večkrat poskušali z dogovarjanjem…eh, vedno je bil na koncu nekdo nezadovoljen, ker ni po njegovo. Ubrali smo drugo metodo. Žrebanje. Na listke napišemo tri destinacije. Vsakič žreba nekdo drug. Tako je koza cela in volk sit. Tokratni je bil izžreban Arboretum Volčji Potok. Super, sem si mislila, za nazaj se bomo ustavili v nakupovalnem centru in odkljukali še kakšno stvar iz seznama.

Naša rutina z malico ni bila tokrat nič drugačna. Vse smo pripravili. Dorej je kar »bezljal« sem in tja med dinozavri. Poleg vseh mogočih prevoznih sredstev so dinozavri njegova druga najljubša igrača. Dekleti sta bili navdušeni nad razstavo pravljičnih junakov. Skoraj vse sta prepoznali. Hoja po deblu, plezanje po strmi lestvi, iskanje žigov, opazovanje želv in mnogo različnih igral. Mija je tekala okoli in želela prva priti do lesenega avtomobila. Še preden sem jo uspela opozoriti, da je nekoliko blatno in spolzko (ponoči je deževalo) je bil film že posnet. Zdrs po tleh…Roza hlače so bile v trenutku rjave, prav tako ni bilo več sledu rumenih japonk. Na srečo smo imeli s seboj rezervna oblačila. Hitro se je preoblekla. Pod vodo smo splaknili japonke, hlače pa shranili v vrečko. Čakalo jih je temeljito pranje. Vrečke so naša stalnica na izletih, vedno nam pridejo prav. V istem trenutku je Dorej lovil vlakec, ki vozi po Arboretumu in padel na pesek. Nekaj krvavih pik iz poškodovanih kolen je ostalo na hlačah. Ponovno je sledil prosec preoblačenja. Mijinim hlačam v vrečki so se tako pridružile še Dorejeve.

Luštne dogodivščine so bile krivec, da smo se zadržali kar nekaj časa. Polni vtisov smo se počasi odpravili do parkirišča. Otroci so po parih minutah vožnje že spali v svojih sedežih. Nisva jih želela buditi. Nakupovalni center je ostal podvig za drugi dan.

Doma smo pojedli večerjo. Sledila je še igra na vrtu in obujanje spominov ob slikah. Jaz sem na hitro še skočila v otroške sobe z mojo super omelo za prah. Že zjutraj mi ni dalo miru, vendar nisem utegnila. Dovolj bo za danes. Jutri je nov dan. Pridružila sem se otrokom in Gregorju. Prijetno utrujeni smo ob svečkah sedeli na terasi, dokler nas spanec ni »pregnal« v posteljo.

Preživeli smo še en super dan počitnic letošnjega leta. Z veseljem bodo delili vtise prijateljem v vrtcu in šoli.  V prihodnjih dneh nas čaka še nakupovalni seznam. Zna biti še zelo zanimivo. Nedvomno bomo domov prinesli še kaj, kar se nama niti sanjalo ni da »potrebujemo«.

V pričakovanju barvne jeseni vam želim še bolj barvite zadnje poletne dni.