Zabave so čudovita stvar. Posebno otroške zabave za rojstni dan. Veselje, pričakovanje, izbira oblačil in tortice, druženje s prijatelji, sladke dobrote, presenečenja, smeh, okraševanje…Naš družinski rojstno dnevni maraton se začne z oktobrom in konča v marcu. Ja, prav vsi imamo svoj dan D v tem letnem obdobju. Dež, mraz, sneg, plundra, žlabudra, žled J…pikniki na prostem odpadejo.

Prejšnje leto smo Mijin rojstni dan morali prestaviti. Po zrelem pogovoru z najino štiri-letnico, smo se odločili, da bosta letos izjemoma  praznovala skupaj z Dorejem. Velike priprave so se začele konec januarja z rezervacijo prostora in izdelovanjem vabil. Dorej je nor na traktorje. Njegova vabila so bila opremljena s traktorji, pobarvana z vsemi mogočimi barvami. Sam je mešal barvice, voščenke in flomastre ter poskrbel za unikatnost vsakega vabila posebej. Na koncu so izgledala super. Mijine želje so bile nekoliko bolj zahtevne. Domišljija nima meja, še posebej, če ji pri tem pomaga Taja. Zamislile so si rob narejen iz sladolednih paličic namočenih v barvo. Znotraj roba mavrično vilo, pobarvano z tempera barvicami s posipanimi bleščicami. Zdelo se mi je, kot misija nemogoče. Že zbiranje pripomočkov je trajalo celo večnost. Nato se je začelo. Popoln nered na mizi. Lončki z vodo, lončki z barvo, bleščice, škarje, lepilo…ni da ni. Skoraj ura je minila, preden je bilo narejeno prvo vabilo. Mija in Taja  sta bili presrečni. Uspelo jima je. Res sem dvomila, da bo končni rezultat tako enkraten. Bravo dekleti, le tako naprej! Izdelovanje se je nadaljevalo do večera. Dorej je med tem že pojedel popoldansko malico, se igral in mi pomagal obesiti perilo. Dekleti sta bili utrujeni. Naložili sta si precej dela. Dogovorile sta se, da nadaljujeta zjutraj. Lačni sta hiteli pospraviti mizo. Tekali sta sem in tja. Od ene omarice do druge, da sta postavili vse na svoje mesto.  Pri vsej zmešnjavi, pa sta se zaleteli in lončka z barvo, sta Taji iz rok padla na preprogo. Ojoj, sem zaslišala. Če je že moralo nekaj zgrmeti po tleh, se upala vsaj na lonček z vodo. Ampak, to bi bilo čisto preveč enostavno. Freska na tepihu je bila ogromna. Malo rdeča, malo zelena in malo zmešane rjave. To je bilo res unikatno. Vsako godrnjanje in pridiganje ne bi vrnilo preprogo v prejšnje stanje. Prinesla sem jima vodo, krpe in čistila. Verjela sem v mojo škatlo čistil. Dekleti sta v čiščenje vložili še zadnje atome moči. Res je trajalo, toda bilo je vredno. Freska je izginila z njo pa tudi njuna zaskrbljenost in moja slaba volja. Planili sta po večerji. Bila jima je v slast. Rjavi riž kuhan na kozjem mleku z vmešanim kikirikijem. Njam.

Po končani tragi-komediji smo se pogovarjali, kako bi na zabavi lahko zaposlili otroke. Želeli smo si nekaj ustvarjalnega, vendar enostavnega, da bi lahko sodelovali tudi najmlajši. Zamisel je le prišla. Potrebovali bomo ogromno slamic. Lepili jih bomo na karton in iz njih izdelovali verižice. Prima! Vsak bo lahko domov odnesel spomin iz Mijine in Dorejeve zabave. Prijetno utrujeni smo počakali atija, da se vrne iz službe. Komaj so čakali, da mu pokažejo izdelava vabila.

Želim vam ustvarjalne februarske dni…na slišanje kmalu.