Spominjam se let, ko sem še živela doma. Starša sta bila nenehno v »pogonu«. Mami s hišnimi opravili, oči je skrbel za podjetje in vozni park. Dela na vrtcu sta se vedno lotila skupaj. Kot otrok sem mnogokrat slišala stavek »dela okoli hiše nikoli ne zmanjka«. Eh, pa je šlo skozi eno uho notri skozi drugo pa ven. Kakšni grmički, pa vrtne potke, njiva, sadno drevje in še in še. Ne, da nismo otroci pri tem pomagali, smo pa vedno naredili vse po najhitrejši možni poti. Potem pa spet po svoje. Družba, igra, rolerji…Nič nam mi manjkalo, prav luštno je bilo. V toplejših mesecih smo večina dneva preživeli zunaj. Nikoli ne bom pozabila...na videorekorder smo vsakodnevno snemali španske nadaljevanke, da jih je mami lahko pogledala zvečer pred spanjem, ker popoldan ni utegnila. Bil je, kot nekakšen ritual. Zabavno. Prav nasmejim se ob vseh spominih.

Leta so hitro minila. Danes jaz, Gregor in najini otroci živimo v tistem času. Ja, prav res. Čas prinese marsikaj. Počasi verjamem, da otroci postanemo, kot svoji starši. Vzorec vedenja, razmišljanja se vsekakor v določenem obsegu prenese na potomce.

Danes mi opravljamo hišna opravila in delo na vrtu. Ravno prejšnje dni smo pred hišo urejali korito za rože. Ogromno dela nas je čakalo. Vsega napolniti z zemljo. Posaditi cvetje in grmičevje. Za konec pa okoli nasuti okrasno lubje. Otroci so dobili vsak svojo lopato. Z zemljo so naprej napolnili samokolnico, le-to pa je Gregor stresel v korito. Postopek je bilo potrebno ponoviti večkrat. Pri četrtem raztovarjanju zemlje sem nehala šteti. Ni bilo ne konca ne kraja. Seveda so se vmes že vsi trije naveličali in začeli skakati po svoje. Dekleti sta komaj čakali saditev rožic. Vsaka si je izbrala svojo, za katero bo skrbela. Doreja rože niso zanimale, je bil pa zanj zelo zanimiv kup zemlje. Nanj je zvlekel traktorje, tovornjake, grablje, lopatke…vse kar je našel zunaj. Pozno popoldne je bilo korito končano. Prav zadovoljni smo bili s svojim delom. Ne predstavljam si kako bi izgledale moje roke, če ne bi uporabila rokavic. Po pravici povedano, jih ne uporabljam preveč rada. Navadno me samo ovirajo. Ali me lezejo dol ali nimam pravega oprijema, v glavnem nekaj. Te pa so bile kot ulite.

Ob vsem delu še z okrasnim lubjem, sva z Gregorjem kar malo »pozabila« na otroke. Igračam na kupu zemlje so delali družbo. Mislim, da mi ni potrebno poudarjati kako je vse skupaj izgledalo. Tudi oni so bili kot kup zemlje.

Kopalna kad je bila zanje edina možna rešitev. Po skupnem premisleku je bila odločitev, da se blatna oblačila slečejo že v garaži. Dnevna soba bi s težavo preživela vso pridelano umazanijo. V minuti so se že greli v topli vodi. Vodna kopel je bila pika na i po napornem dnevu.

Nama je ostal nered. Nered za pospravit, seveda. Brisanje vseh stopinj po garaži. Uhhhh, oblačila. Kar groza mi jih je bilo pogledat. Najprej sem jih namočila, da je zemlja vsaj malo odstopila. Zanašala sem se na čistila in pralni prašek. Kljub trdovratnosti so jih na koncu odnesla dobro.

Čez leta, ko bo čas za novo družinsko generacijo, bo današnji dan spomin za najine otroke. Bilo mi bo v veselje, če bojo o naših skupnih trenutkih razmišljali z nasmehom na obrazu. Če bojo o tem pripovedovali svojim otrokom. To bi bilo res čudovito.

Pojdite v lov za čudovitimi spomini. Ni potrebno veliko.