Življenje je lepo,

če ga živiš,

tako kot ponuja se samo

in ne da ti ga spremeniš.

Alenka Godec super in tako lahkotno zapoje vrstice. Ne vem zakaj, toda zdi se mi, da bi vedno nekaj spreminjali. Vedno stremimo po še nečem. Nečem večjem, nečem boljšem, nečem drugem… Kolikokrat se dejansko ustavimo, globoko vdihnemo, razmislimo. Kam se nam tako mudi? Smo zadovoljni s svojim življenjem? Smo dosegli zastavljene cilje? Smo pravilno odreagirali v nastali situaciji? Kaj bi lahko bilo drugače? Delimo dovolj ljubezni med ljudi, ki nas obkrožajo? Vprašanj je ogromno, odgovorov nanje še mnogo več.

Sama večkrat razmišljam o stvareh, ki se mi dogajajo. Veliko analiziram. Poskušam priti do zaključka. Veliko bolj sproščeno se počutim, če vem, zakaj se je nekaj zgodilo in kako lahko na čim lažji način odpravimo nelagodno situacijo. Nihče si ne želi »zafrustriranih« pridig in kislih obrazov. Možnosti za razpravo in predvsem globok miren vdih je v naši družinici precej, pravzaprav je bilo prav » luštno« pred kratkim.

Čudovit februarski sonček smo izkoristili za izlet do obale. Priprava sendvičev, bezgovega sirupa, sadja in nekaj sladkih dobrot, vmes pa polno smeha in navdušenja. Vaaaauuuu, kako hitro smo bili pripravljeni. Neverjetno. Od ideje do uresničitve pičlih 40 minut. Obvezna oprema za na pot je Mijina zapestnica proti slabosti. Brez nje ne gremo nikamor. Vedno trikrat preverim. Super je bilo. Zabavali smo se. Opazovali naravo. Se igrali rime in besede na določeno črko. Potem pa kot strela iz jasnega. Miji postane slabo in še preden sem sploh uspela odreagirati je bilo stanje popolnoma drugačno. Si predstavljate kako zoprna zadeva je že, če imaš pred sabo vrečko…če tega ni….uhhhhh. V istem trenutku sem ugotovila, da Mija na roki nima zapestnice. Naj povem, da se je pred kratkim naučila sama speti lase v čop. Ja, prav imate. Zapestnica je bila odlična za vajo. Tako lepo prožna, pa še roza povrh. Takrat je prišel čas za globok vdih, morda dva, tri, štiri. Vedela sem, da s slabo voljo tako ne bomo rešili ničesar. Pogovorila sem se z Mijo. Sama je prišla do zaključka, da zapestnica sodi na roko. Nihče si ne želi zoprnega preoblačenja in čiščenja po nepotrebnem. V grobo smo avto uredili za vožnjo do našega cilja.

Metanje malih kamnov v morje, iskanje školjk in polžjih hišic. Piknik na mivki. Otroška igrala. Dan je minil prehitro. Lačna usta so pojedla že vso hrano. Nujno smo morali pred odhodom v pekarni vsakemu kupili še kos pice. Ta je vendar boljša kot doma. Dorej in Mija sta svoj kos pojedla zelo na hitro. Taja je vmes še plezala po drogovih na plaži, tako sva ji dovolila, da do konca poje med vožnjo domov. Danes tako ne more iti več nič »narobe«. Dorej je v žepu jakne našel malo žogico, katero mu je prejšnji dan kupila babi. Želel jo je podati Miji, pri tem pa je zamahnil z roko in kos pice je Taji »zletel« v sedež in na tla. Spet…Taja je vlažilnimi robčki poskušala omiliti madeže, vendar skoraj neuspešno.

Naslednje jutro je bil največje pozornosti deležen naš avto. Vzeli smo si čas in ga temeljito sčistili. Kaj vse je moral prestati. Prav hvaležna sem za mojo čarobno škatlo. Vedno se lahko zanesem nanjo.

Prijeten začetek pomladi želim vsem. Večkrat globoko vdihnite, se umirite. Bodite zadovoljni. Življenje je lepo.

Pozdravčke do naslednjič.