IN NA KONCU JE VEDNO VREDNO

Vouuuu, opravila, opravila. Imate kdaj občutek, da nikakor ne morate splezati ven iz seznama opravil. Če pomislim za nazaj, na mesec september se mi zdi, da jih je bilo približno štiri tisoč sedemstodvainosemdeset in pol. Zadnje dopolnitve za šolo in vrtec, roditeljski sestanki, prva plavalna tekma, grobo pospravljanje okolice hiše, pobiranje pridelkov z njive pri dedku in babici, priprava »mošta« in jabolčnega kisa, kostanjev piknik, izdelava prikupnih brošk za učiteljice in vzgojiteljice…Sem na kaj pozabila? Sigurno! Vmes je bila še cela gora mini drobnarij, ki pa vsaka posebej zahtevajo svoj čas. Da ne govorim o tem, da sem jih celo nekaj prepisala v mesec oktober.

Eden izmed največjih podvigov je bila nedvomno priprava »mošta« in jabolčnega kisa. Letos je bila narava z jabolki na našem koncu Slovenije zelo skopa. Bilo jih je ravno za šest zajtrkov s kosmiči. Pa še to si jih moral rezati bolj na drobno. J Nekoliko bolj radodarna je bila očitno na drugem koncu naše deželice. Tako smo imeli delovni izlet na štajersko. Zjutraj smo se odpravili od doma s praznimi žaklji, popoldan je bila slika popolnoma drugačna. Nabiti žaklji zelenih, rumenih, rdečih jabolk. Utrujeni smo tisti večer žaklje raztovorili pod skedenj. Drugi dan je stekla delovna akcija. Sortiranje za ozimnico, umivanje, prešanje, stiskanje…Vsi smo imeli polne roke dela. Najbolj otroci z nošenjem gajbic v klet in na koncu s pitjem svežega soka. Uhhhh, kako mi je odleglo, da sem že nekaj dni prej očistila vse zaboje in sode. Precej zoprna zadeva, če ne se poslužiš res dobrega čistila. Sodi morajo biti čisti za shrambo »mošta« in kisa. Ob koncu dneva sva bila prav zadovoljna. Na začetku sva namreč oklevala, če bi se sploh podala v misijo, že zaradi same oddaljenosti jabolk. Sedaj lahko rečem, da sva se odločila pravilno.

Dan res ni bil primeren za kuho. Zvečer smo si privoščili veliko mešano solato, morsko pico in pečen krompirček. Idealna rešitev je bila dostava na dom. Za oblačenje v kulturna oblačila primerna za picerijo nam je zmanjkalo energije. Mislim, da si lahko predstavljate takšne in drugačne, male in velike madeže na naših »delavskih« opravah.

Otroci so proti večeru tarnali, da so lačni. Res je minilo par ur od »hitrega kosila«.  Vmes so sicer segli po kakšnem piškotu, vendar je delo zahtevalo vse zaužite kalorije. Midva jim nisva niti povedala, da sva večerjo naročila. Joj, kakšno veselje, ko se je dostavni avto ustavil ravno pri naši hiši. Na vse noge so tekli k dostavljavcu in v trenutku so imeli polne roke. Taja solato, Mija pico in Dorej krompir. Midva pa račun in lažjo denarnico. Ampak, zasluženo in vredno nasmeha na obrazu.

Po pravici povedano mi je bilo tisti trenutek vseeno, da je Doreju na tla padlo par kapljic pelatov iz pice. Kot tudi, da je Mija z konkretno umazanimi škornji zakorakala prav do vetrolova hiše. Jah, midva pa sva pustila še nekaj nereda pod skednjem. Nič za to. Metle, krpe, smetišnice…naj danes še počivajo. Jutri je nov dan. Zjutraj, ko bojo baterije spet polne, bomo hitro uredili in se podali v nov dan. Kdo ve kaj nas čaka? Modra druženje s prijatelji, morda izlet, morda zaslužen počitek ali peka kakšne super sladice…

Uživali bomo v skupnih trenutkih in se veselili prihodnjih izzivom. Skupaj zmoremo. Se strinjate?